Angora d.o.o.
Otlica 47
5270 Ajdovščina


tel.:  041 708 134
        05 364 93 70
        05 364 96 39
E-pošta: info@angora.si

www.angora.si


Urnik

POLETNI URNIK

ponedeljek: 13.00 - 23.00
torek- četrtek: 8.00 - 23.00
petek: 8.00 - 24.00
sobota: 8.00 - 24.00
nedelja: 7.30 - 23.00


ZIMSKI URNIK

ponedeljek: 13.00 - 22.00
torek- četrtek: 8.00 - 22.00
petek: 8.00 - 23.00
sobota: 8.00 - 23.00
nedelja: 7.30 - 22.00



POT PO DOLU GOR IN DOL

Če boste sledili tem označbam, potem ste na poti po Dolu gor in dol

Pot po Dolu gor in dol je pešpot, ki poveuje dolino z Goro. Pot se začne pri koritu nad lokavcem in nas vodi po pobočju Gore. Ko po poti prisopihamo na vrh naš čaka še lep sprehod po Gori mimo številnih znamenitosti , ki so opisane v nadaljevanju. Ta zanimiva pot, ki so jo Gorjani v težkih časih prehodili neštetokrat je bila slovesno odprta 18. junija 1999. SLovesnosti se je udeležil tudi predsednik države Milan Kučan. Pot vdržuje in čisti Društvo Gora. Pot nam ponuja idejo za zanimiv nedeljski izlet, če smo malo bolj pri kondiciji bo dovolj en dan, če ne pa bomo v lepotah Gore lahko uživali dva dni.

Pot se navezuje tudi na prav tako zanimivo pot Po Angelski Gori, ki nas vodi po znamenitostih Otlice in Kovka, mimo znamenitega Otliškega okna in znanih Škrapelj Vrh Binčuša. Lepa zložna pot primerna za družinske izlete.

Do konca druge vojske je bila Predmeja  Dol. Predmejo pa se je reklo samo kraju »pred mejo«, kraju od koder pelje cesta v »mejo«, v gozd. Kot se za tak kraj spodobi, je bila tam že od nekdaj gozdna uprava, malo više pa stanovanjska hiša za gozdarje.

Med vojsko so iz vseh smeri na Dol prihajali partizani – prek Čavna iz Dežele, z Lokvi in Trnovega skozi Trnovski gozd in po cesti s colske strani. Vsi pa so se ustavljali Predmejo, na križišču treh cest, in tako se je to ime prijelo cele vasi. Partizani pač niso rekli – ustavili smo se na Dolu, ampak – ustavili smo se Predmejo… In leta 1951 ali 1952 se je Dol na prošnjo KLO Dol z odlokom Vlade Republike Slovenije preimenoval v Predmejo. Vendar ime Dol s Predmeje ni čisto izginilo. Pri eni domačiji se še danes reče na Dolu…

Po drugi strani pa je ime Predmeja kraj poenotilo. Pred vojsko, in še nekaj let po njej, se je vas strogo delila na Dol v ožjem pomenu besede ( od gozdne uprave do šole) in na Bjurco (Burjevico) – od šole do meje z Otlico.

Dovolj o imenu! Naš namen je pravzaprav drugi… Popotnike, ki bi to na dolgo in poroko razpotegnjeno gorsko vas radi malo bolje spoznali, želimo opozoriti na nekatere znamenitosti in posebnosti, ki si zagotovo zaslužijo, da bi jih spoznalo čimveč ljudi. Še zdaleč ne bomo omenili vsega, kar bi iz tega ali onega vzroka lahko. Sicer pa – kdor bo na Goro zašel, bo našel,če bo iskal, tudi tisto, kar tu ni omenjeno….

Na Goro in iz Gore smo hodili peš. Vozimo se šele nekaj desetletij. Žal pa se tudi v tako kratkem času poti zarastejo… Zato bi  - vsaj nekatere – radi spet shodili.

Pot po Dolu Gor in dol ima trinajst postaj, pa se sprehodimo polagoma skozi celo pot.

1,2 PRI KORITU, STOGOVCE 8 TIHA DOLINA, RUPA
3 NA ORLOVCI 9 KORENINA
4 NA DOLSKEM MAJU 10 NA LASKI
5 BLAŽEŠKI PIL 11 PRED MEJO
6 NA HOTELU 12 PRI ZOGARJU,BOŠNARJEVO BREZNO
7 LEDENICA 13 VRH JONE

     

Zemljevid poti po Dolu gor in dol

 
1. Pri koritu, Stogovce   DOMOV

   

Cesta po pobočju Čavna se vije skozi tunele kot prava gorska cesta

Tako bomo našo pot začeli PRI KORITU, Podguro, kot pravimo Gorjani svetu pod Goro. Tu so se ustavljali furmani, da so se žejni konji ter voli napojili iz kamnitega korita, v katerega se še danes steka čista studenčnica. Više gor, v Mačjem kotu, Podstidjencam, izvira namreč Lokavšček in ta izvir je Gori najbližja živa voda.

Tu nekje lahko na enem izmed izogibovališč pustimo avto, si oprtamo nahrbtnik, vzamemo popotno palico in jo mahnemo proti STOGOVCAM – planotastemu svetu pod mogočno steno Orlovice, kamor nas bodo pripeljali ključi – v strmino skozi kamen kačasto speljana steza. Mimogrede se ozremo na pomnik iz kamna, postavljen ko spomin in opomin – tudi tu je med drugo vojsko tekla kri…

Na Stogovcah se ustavimo…Rob Gore se dviga strmo nad nami, okrog nas so sredi ravnic mogočne skalne klade – balvani; v davnini, bogvekdaj, so se utrgale gor pod Orlovco. Na eno izmed njih se lahko povzpnemo po železni lestvi – na vrhu so lovci postavili hišico, ki nevsiljivo raste iz kamna. Če se pripravlja k dežju, pa se lahko stisnemo pod eno od strešnic, kot Gorjani rečemo zavetju pod poševno skalo. Še zdaj v kamnitih zavetjih diši po pastirskih ognjih…

Preden se začenjamo vzpenjati po ključih proti Orlovci, prečkamo staro Ressljevo cesto, ki je služila svojemu namenu vse do leta 1897, ko so odprli cesto prek Čavna. Stara cesta je skoraj zaraščena. Spomladi 1997 so jo začeli uporabljati kot jahalno pot iz Lokavca (od Slokarjev) na Goro.

Na Goro Gorjani nikoli niso šli prazni. Iz dežele so na hrbtih tovorili, česar sami niso pridelali, in tega ni bilo malo. Bremena so bila težka in treba je bilo tudi počivati. Na sredi strme poti, Podstrešno se reče tam, je počivališče – v kamnu oblikovan sedež z naslonjalom za breme na hrbtu, da koša ali nahrbtnika ni bilo treba snemati z ramen.

Malo više pa je razpotje – od tu dalje tri steze vsaka zase grizejo v reber, vsaka po svoji strugi: v levo pod Špičest grič ( po tej so hodili Podlešuski, Jagruski, Žipanavi,Jurjuski,Medveduski…); v desno pelje pot čez Štejnge proti Podmaju (to so s težkimi nogami drsali Podmajski, Ronarski, Cuntje, Poho…); srednja pot pa nas pod navpično steno Orlovce popelje mimo Čukove luknje ( po njej se pride v Bitičuc, k M¶dlči in v Dolino…) do Roba Gore.

Če se odločimo za srednjo, se ustavimo v Čukovi luknji, ki je iz dveh dvoran. Kapniki v niju so žal izropani…V zgornjo se lahko povzpnemo le z lestvijo. Med vojno so ljudje v zgornji našli skrivališče pred Nemci.

Desno od Čukove luknje so gladke kamnite plošče, ponekod že razjedene od vode v žlebiče – škraplje (ali skripe, kot jim tudi rečemo na Gori). Od tod so zdrsnili tisti ogromni kamniti osamelci, ki smo jih občudovali na Stogovcah.

 

3. Na Orlovci  DOMOV

     

Orlovca, mesto kjer najdejo svoj mir pravi orli

To je bilo v tistih časih, ko je bog delal ta košček sveta tole okoli. Ta prvo je ustvaril morje in Vipavsko dolino – Deželo … In se mu je zdelo strašno lepo.

A hudič, ki mu je skozi nagajal, tudi zdaj ni počival. V morje je valil velike skale, voda je narasla in poplavila deželo…

Bog je poklical angelčke na pomoč. Vsakemu je dal en velik žakelj in jim ukazal, naj znosijo tiste hudičeve kamne in skale gor proti Triglavu. Ma hudič se ni pustil ugnati. Naskrivama je narezal angelčkom žaklje in kamenje se je jim je spotoma usipalo ven. Še danes je Kras poln drobnega kamna!

Ko so angelčki prišli na Goro, so bili že trudni in so počivali. Hudič pa se je pritihinil ven iz enega brezna, ki jih tu ne manjka, in jim žaklje tako narezal, da so se zvalile ven še velike skale. Ko je rezal žaklje tam nekje pri Otlici, je Bog zamerkal kaj dela. Tako ga je mahnil, da je hudič zletel skozi živ škol in je v Otliški rebri še danes luknja. Cela Gora pa je od tistikrat skoraj sam kamen.

Starejši ljudje še danes rečejo, da je Gora zato tako boga, ker je Bog s praznim žakljem udaril po njej…

(Franc Černigoj: Javorov hudič, Kmečki glas,Ljubljana, 1988, str.144)

 

NA ORLOVCI smo… Zakaj je okrog nas sam kamen, smo si pravkar prebrali… Res – ljudska domišlija ne pozna meja…

Rdeči krogi z belim očescem in številko 1 pa nam povejo, da tod pelje Slovenska planinska transverzala. Modri krogi z rumeno piko na sredi pa pričajo, da so tod med drugo vojsko skrivne poti vodile partizanske kurirje.

Tu se usedemo in pijemo lepoto – prepade pod nami vence gora za nami, dolge vitke suhe zidove iz kamna – suhozidce, in spet kamen in kamen, razjedeni kamen, ter skrivinčene bukve, pritlikave črne gabre in jesene v Rebri… Pogledamo tja proti Čavnu, v Mačji kot… Tudi tja nas bo peljala pot.

 


4. Na Dolskem Maju DOMOV

   

Narava je na Gori pustila prečudovite sledi (skripe v Skripah)

Zavijemo desno, po označeni Slovenski planinski transverzali, navzgor na vrh DOLSKEGA MAJA, (kako lepo ime za hrib); nas žene radovednost, da si od zgoraj navzdol ogledamo Planoto, saj smo doslej zrli nanjo le gor s Podgure…

Tako, na vrhu smo! Zdi se nam, da smo v središču vesolja, - na vse strani je toliko prelesti, da nam prekipeva čez rob duše… pod nami zaraščena Reber, neskončno prostranstvo nad Podguro, Deželo in Krasom in daleč tam zadaj slutnja morja – če je vreme jasno, ga vidimo razločno – kot luč z neba, razlito na zemljo… Na zahodu mogočni Čaven – podoben ogromnemu nasedlemu kitu. Z očesom tipamo za cesto prek Čavna in se ustavimo na mostu, drzno speljanem prek skalnate soteske Golobnice…

Nad nami je venec gora nad Goro – od najvišjega Malega Golaka (1495 m, ki je hkrati najvišji vrh Trnovske planote),čez Srednji in Veliki Golak, Medvedji vrh, Sortež, Obrekovico in Obli vrh… Na vzhodu pa se nad robom dežele dviga Svinevrh, ki mu danes pravijo Sinji vrh, čeprav besede »sinji« Gorjani v svojem narečju ne poznamo..

In povsod po planoti posejane hiše iz kamna, stisnjene v zavetrne kote, obrnjene proti jugu, nastavljajo svoja lica soncu… Na najgršem svetu so jih navadno zidali Gorjani, da so ohranili tisto fliko gozdu in kamnu iztrgane prhke prsti… Na levo Dol; bliže pod nami in za kucljastim hribom Stumbružem je Bjuruca; še bolj na desno pa Otlica. Tam daleč pod Svinevrhom, Kovk, ki so mu pred vojsko rekli Log…

 


5 Blažeški pil DOMOV

          

Blažeški pil

Z vrha Maja gremo po zavetrni stezi na vzhodni strani Stumbruža do BLAŽEŠKEGA PILA – stebrastega kamnitega znamenja. Pil je sklesan v obliki svetilnika in čisto mogoče je, da je bil v ta namen tudi postavljen – kot svetilnik ob furmanski cesti. Po pričevanju Franca Čibeja – Blažeškega je bil pil postavljen v zahvalo Materi Božji za rojstvo edinega sina Johana Čibeja rojenega 27. julija 1854. leta

Tja čez ravnico, proti vzhodu, je hiša pri Brigiti( tudi pri Rotiji). Če stopimo do nje, lahko na spominski plošči preberemo, da se je na tem mestu zgodil eden najhujših zločinov, kar so jih med vojno Italijani zagrešili na slovenskem ozemlju…

Kdor bi rad videl čimveč, jo po stranski asfaltirani cesti mahne navzgor mimo Pohu do Podkaplic. Tu se bo prepričal – tudi suha votla Gora ima svoj izvir, čeprav tako majhen, da so ga poimenovali Kaplice, hišo pod njim pa Podkaplice…

Levo nas pelje Pot po stari cesti, mimo Rone ter v vojski požgane in neobnovljene podkalarske hiše do M¶dlčevih. V teh dveh domačijah še živi ena izmed ženskih » obrti« - klekljanje. Marija Velikonja – M¶dlčeva in Božena Velikonja - Koloverčeva ( Predmeja 106 in 104 ) vam bosta radi pokazali Lepoto, ki so jo naklekljale v dolgih zimskih in jesenskih večerih – čipke ali špice, kot jim rečemo Gorjani.

Od prijaznih ljudi v teh dveh hišah jo uberemo po ozki asfaltni cesti proti severu in pridemo na glavno cesto pri bivši dolski šoli. Stavba se žal podira, poleg pa stoji edini industrijski objekt na Predmeji.

Ne moremo si kaj, da se ne bi povzpeli na vrh brega, k zidani partizanski grobnici, iz katere votel tulčast steber tuli v svet : TU LEŽI 367 MLADIH FANTOV IN DEKLET … Partizanov, ki so med drugo vojsko padli  na Dolu in v bližnji okolici.

 

6. Na Hotelu DOMOV

   

"Hotel" kot smo ga imenovali, včasih središče vasi, danes po denacionalizaciji nezadržno propada

Od dolge poti smo že žejni, zato se odpravimo proti HOTELU, kot še danes rečemo bivšemu imenitnemu hotelu, ki so mu pod Italijo in še nekaj let po vojski, pravili Albergo. A tu se ne ustavimo predolgo. Od hotela je ostalo le še ime… Poslopje daje slutiti, da je bilo nekoč imenitno, danes pa je zapuščeno in potrebno temeljite obnove. Naj povemo,da  je bil to prvi zadružni dom na Primorskem in eden prvih v Sloveniji, zgrajen z udarniškim delom Dolčanov. Vlada LRS in IOOF sta zaradi tega prizadevne krajane nagradila. Dali so jim

» mlatilnico, stroj na bencinski pogon, posnemalnik, stroj za ličkanje, dva pluga, plemenskega bika, krmska semena, knjižno omaro s knjigami,blago za opremo odra kulturne dvorane in radio…«

( Iz časopisnega poročila ob odprtju novega Zadružnega doma )

Takoj za Hotelom lahko v kamen vklesana preberemo imena več kot petdeset! Dolčanov, ki so umrli med drugo vojsko nasilne smrti. Če vemo še za dejstva, da so bile v  vasi požgane skoraj vse hiše, da so morali ljudje (ženske in otroci ) v begunstvo v Deželo in še dlje, si lahko ustvarimo bledo podobo, kaj vse je ta kraj pretrpel med vojsko…

Od tu se po strmi ozki cesti vzpenjamo v breg mimo Skrip ( za hišo vidimo škraplje – skripe ) in Kaličuke do Medveduše. Tod je peljala pot številne partizanske kurirje, preskrbovalne in sanitetne enote IX. Korpusa. Po zlomu Goriške fronte je bilo za Medvedušem in v okolici več oddelkov premične partizanske bolnišnice. Še vedno vzdrževan grob nad stezo, sredi gozda, nam nemo priča o norem vojskinem času…( glej televizijsko dokumentarno oddajo A zdaj je maj, režiserja Marjana Frankoviča in scenarista Franca Černigoja! )

 

7. Ledenica DOMOV

    

Ledenice so bile včasih pomemben vir preživetja, led so včasih z vozovi vozili naravnost v Trst

Po novi gozdni cesti pridemo do LEDENICE – ledene jame, v kateri so v velikih sušah Dolčani lomili led in ga v posebnih koših nosili iz jame – tudi sto in več kil so biče težke ledene klade!, da so preživeli. Tudi do Afrike je skozi tržaško pristanišče romal ta led…

Blizu je tudi domačija na Starih lazih, odkoder ni daleč do Snežne jame, kjer se na dnu vhodnega brezna obdrži sneg celo leto. ( Ob obeh jamah, Ledeni in Snežni, piše tudi Danijel Rojšek v Naravnih znamenitostih Posočja, DZS, 1991, str. 169 in 170)

 

8. Tiha dolina, Rupa DOMOV

      

Rupa in Tiha dolina, središče šprtnega dogajanja na Gori, sedež Društva Gora

Od tu ni več daleč do RUPE, doline smučarskih skakalnic in novega središča javnih množičnih prireditev. Najznamenitejša izmed skakalnic je kamnita Bloudkova 40 – metrska skakalnica. Na njej je skakal legendarni Marinčko Štemču ( Marjan Bizjak – Štemču iz Predmeje) …bila je tudi plastična skakalnica, a je ni več, gradijo pa dve novi 20 in 15 metrsko.

Na Rupi so tudi prostori Društva za ohranjanje in varovanje naravne in kulturne dediščine Gora ter koča SK( smučarskega kluba) Predmeja 1895, kot se ta klub uradno imenuje. Tu je tudi plesišče ter balinišče.

Na koči Društva Gora si, pritrjene na steno lahko ogledamo »smjuke za stat« - lesene smuči, narejene po originalnih norveških načrtih, kakršne je že pred več sto leti naročil z Norveškega dolski nadučitelj Čibej in s katerimi smučarska demonstracijska skupina društva Gora tako uspešno predstavlja doma in po svetu, kako so se »rezlali po starem« ( smučali nekdaj ).

Že nekaj let v avgustu na Rupi prirejajo zelo obiskano kravjo ruleto, sprostilno množično prireditev.


9. Korenina DOMOV

  


Korenina je z 100m nadmorske višine najvišja točka Predmeje, lep razgled na vas

Po napol gozdni cesti jo z rupe mahnemo v KORENINO, do najvišje ležečih hiš na Gori; temu primeren je tudi razgled. Gora in Dežela za Robom Gore leži ob naših nogah…

Če se nam zahoče še širših obzorij, se zagrizemo v strmino navzgor proti Golakom in Kozji steni; če pa smo že rahlo utrujeni, se spustimo dol mimo Bjokave ( Bevkove ) domačije, kjer se je rodil slovenski pisatelj Narte Velikonja, o  čemer nam pripoveduje tudi ob stoletnici pisateljevega rojstva ( 1991 ) vzidana plošča. Kdor hoče spoznati dušo Gorjana iz prejšnjih časov, naj prebere njegove Besede, črtico Suša ali zbirko Naš pes.

Žive vode Gorjani res nimamo ( če odmislimo že omenjene Kaplice) imamo pa Deplo – naravno kraško vrtačo, v kateri vode še ni zmanjkalo. Če se od Bjoku spustimo mimo Polancev – edinega malo večjega strnjenega naselja na Predmeji – pridemo do te naravne znamenitosti.

Od tu gremo Vrhljukn, kjer bosta gospodar Anton Žonta ali njegov sin Ivan organiziranim skupinam rade volje pokazala, kako so po starem delali » smjuke za stat« ( lesene smuči), obiskovalci pa jih bodo pomanjšane ( miniaturni spominski izdelek, ki je hkrati veren posnetek že prej omenjenih Čibejevih »snežk« ) odnesli s sabo. Samo lučaj od Vrhljuknške domačije pa so dobro ohranjeni strelski jarki – šicgrabni, ki so bili med prvo svetovno vojsko skopani po vsem Robu Gore, kot 3. obrambna črta Soške fronte, za vsak primer, če bi popustila obramba na Soči.

Do Bajte, kjer si lahko ogledamo tipično gorsko domačijo, od tod ni daleč. Če bodo domači doma nam bodo rade volje pokazali tudi notranjost hiše.

 

10. Na Laski DOMOV

  

Tako je še pred desetimi leti izgledala laskarjeva domačija, danes žal podrtija

In že hitimo mimo Kolenčuca NA LASK, kjer je bil doma prosluli divji lovec – raubšic Laskar. Še pred dobrim desetletjem je na zgornjem koncu laza stala njegova domačija. Sloves o tem prebrisanem in poštenem »raubšicu« sta med drugimi v svojih knjigah ponesla v svet tudi dva pisatelja France Starovaškiv ljudski igri Divji in nedeljski lovci ter domačin Narte Velikonja v svoji knjigi 888/3 Anekdot. Daljše poglavje pa je Laskarju namenjeno tudi v knjigi anekdotičnih » žalostnih in veselih z Gore in iz Dežele« Predmejčana Franca Černigoja – Mož in čemerika.

Laskar je bil pravzaprav Franc Likar, ki je umrl enkrat pod Italijo.

Znanih je več dogodivščin, kako je orožnike prinesel okoli – kako je srnjaka skril v zibelko in ga je orožnik zibal, misleč da ziblje bolnega otroka; kako si je podplate na čevljih nabil narobe, da so orožniki šli po njegovi sledi v drugo stran; kako je raubšical za ajdovskega sodnika v času, ko je bil prav zaradi raubšica zaprt; kako je ozdravil presitega psa…

France Starovaški pa ga je v lovski humoreski takole označil: »…Laskar je mož visoko v šestdesetih letih. Hodi vedno upognjen, kakor bi nosil koš ali kaj iskal po stezi. Po največji burji ne nosi kožuha, ker ga nima; še za spodnje hlače in onuče ne mara. Kaj, celo umazano srajco nosi vedno odpeto, ker ga brani mraza naravni kožuh na prsih in drugod. Ta je sicer že precej siv, ali gorak ko medvedova koža. Kadar se mu nabereta na dolgih kocinah ivje in led, in mu teče v gorki sobi voda po trebuhu in še niže, se nasmeje in reče: » Hudirja, kako me to  - ščegeta!«

…Koščen je in močan: s kozlom tridesetih kilogramov hiti čez skalovje in prepade; še koža se mu pri tem ne ogreje, akoprav ni imel ves dan drugega v čeljustih kakor debel in masten – čik… S svojimi malimi očmi pod štrlečimi in košatimi obrvmi vidi srnjaka na dva kilometra daleč. S kroglo zadene na dvesto korakov…« ( Zelene stečine iz Slovenije, Ljubljana 1977, str. 96)

Laskarjeva najbolj znana potegavščina je tista, kako mu je orožnik zibal uplenjenega srnjaka…

Laskar je orožnikom pred nosom ustrelil srnjaka… Sledili so mu in so ga videli, da ga je nesel v svojo hišo. » Aga, Laskar, končno te imamo!« so si pokimali orožniki, obkolili hišo in na znak vdrli vanjo. A jim je že na vratih zastal korak in v ustih beseda – Laskar je sključen sedel ob otroški zibelki in s prstom na ustih zibal, ančiš, bodite tiho, da mi ne zbudite otroka!

»Laskar,« ga je potihoma vprašal vahtmajster, » kje je srnjak? Kje imaš puško? Videli smo te, zdaj nam ne uideš!«

»Kakšn srnjak, gaspudje! Kakšna puška? Ceu dan se nesm premaknju uod uotruoka! Veste, ima bjule, na vem, če bo reuše u¶stalu…«

»Laskar , videli smo te« je z dvignjenim prstom zašepetal vahtmajster in se odmaknil od zibelke, zakaj bjule so nevarna otroška bolezen, lahko jo prenese domov, svojim otrokom…

» Hišo ti bomo preiskali«

»Kar, kar, gaspudje!« je bil Laskar za to »Ne se sami prepričejo. Sam če mi bo adn mal pozibu uotruoka, de va u¶dklienem na pod…«

vahmajster je pomignil najmlajšemu orožniku, ki še ni imel svojih otrok, da bi jih lahko okužil z bjulami, naj zamenja Laskarja pri zibelki, in začela se je tiha, a natančna preiskava.

»Le kam ga je skril!« so šepetali orožniki in vse prevrgli, seveda potiho, o srnjaku in puški ne duha ne sluha… » Mogoče smo videli koga drugega in ga zamenjali za Laskarja,« so natihama pomislili in po prstih odšli. Prav narahlo so zaprli vrata za sabo… Dokler so bila Podjapnco, je odgrnil zibelko in potegnil ven ustreljenega srnjaka. » zde ti je gotovu že u¶dlieglu, reučk ti muj mičkan,« ga je pogladil po vratu in med rogami za orožniki pokazal figo…

in od takrat na Gori rečejo, če orožniki pri preiskavi nič ne dobijo: »Spet so srnjaka zibali…«

in se zasmejejo na tisti poseben gorski način,tako, bolj z očmi in gubami okoli njih kot z usti… odprta, se ni videlo za njimi prislonjene puške… ko je Laskar videl , da so že dol nad

(Franc Černigoj: Mož in čemerika, Ajdovščina 1997, str. 189)

 

O lazih in lazkih

Laz na Lazki – ponekod drugod po Sloveniji (Gorenjska, Koroška, Tolminska… ) bi mu rekli rovt ali rut, je tipičen izkrčen svet, kakršnih jih najdemo po Gori več (  primerjaj ledinska imena in imena domačij: Na Starih lazih, Podlazmi, Lazarski, Lazna…) Lazi imajo različne podobe, kakršne je pač narekoval svet, kjer so jih krčili. Tistim, ki so izkrčeni v kamnitem svetu, pa je skupno to: Rodovi in rodovi Gorjanov so s krampi in železnimi drogovi iz zemlje rili kamne in skale in jih znašali na kupe. Zlagali so jih v gruble ali v kamnite zidove – suhozidce, ki so služili za razmejitev sveta, za ograjo, da žival ni hodila v škodo, in za zaščito dragocene prsti, da je ni odnašala burja. Gledani z očmi današnjega za lepoto dojemljivega človeka, so ti zidovi in gruble, skupaj s svetom, ki ga omejujejo in varujejo v svojem kamnitem objemu, mogočne likovne stvaritve na prostem…

 

11. Predmejo DOMOV

 

       

Predmejo, križišče poti za Ajdovščino, Col in Lokve

Z Laska se spustimo do bivše gozdne uprave. Kot smo že prej povedali, do konca druge vojske so samo temu kraju pravili PREDMEJO.

Tu sta dva spomenika – spomenik Jožefu Resslju, ki je naredil načrte za prvo cesto na Goro, tega so postavili gozdarji, ter spomenik VODI, ki si ga je v podobi razprtih, po vodi koprnečih dlani, zamislil in v kamnu izklesal kipar Marko Pogačnik. Postavili pa so ga, ko je voda iz Podgure ( in iz Dežele) tretjič pritekla na Goro. Prvič se je to zgodilo v prvi vojski, ko so Skukavo vodo ( in tisto iz Podstidjenca) iz Podgure in naprej proti Soški fronti, za potrebe vojaščine, napeljali Avstrijci. Drugič so jo od izvira Hublja(iz Dežele) na Svinevrh(Sinji vrh) spravili Italijani, tretjič pa je na Goro še enkrat pritekla Skukava voda, izpod hriba Skuka, v samostojni Sloveniji. Ta bo sčasoma napajala celo žejno Planoto, od Predmeje do Cola, in tako se bodo uresničile sanje vseh dosedanjih rodov Gorjanov – na pretek bodo imeli najboljše vode na svetu  - Skukave vode.

Kaj je voda pomenila Gorjanom, nam najlepše pove tale zgodba…

Zima je bila in burja. Kadilo je in znašalo sneg v zamete. Teta Jozljeva z Dola pa je umirala…Pot na drugi svet pa človeka užeja in že skoraj iz onostranstva si teta Jozljeva zaželi Skukave vode. In vidi samo sebe: mlada je še, poletje žge, Jozljevi kosijo dol Podskukom…Tata jo pošlje k izviru po vodo… Vsa razgreta jo zajame v dlani, mrzlo in bistro, in jo pobožno nese k vročim ustnom…

»Kako sem žejna !« reče sinu. »Kako bi pila Skukavo vodo…«

sin brez besede vzame površnik, si potegne kapo čez uha, zagazi v sneg in se pod večer vrne s polno  lempo skukave vode na hrbtu. Mati srkne še zadnji požirek življenja in izdihne…( Povedal Franc Černigoj st..)

ni samo voda tekla mimo Predmeje proti Soški fronti, tod je bila med prvo vojno iz dveh krajev speljana tudi žičnica – luftpon, kot so ji pravili, s colske strani in iz Ajdovščine, z železniške postaje. Materialnih dokazov o tem je malo – le nekaj nosilnih stebrov lahko še vidimo. Obstajajo pa načrti zanjo in fotodokumentacija.

 

12. Pri Zogarju in Bošnarjevo brezno DOMOV

 

Bošnarjevo brezno vir mnogih pripovedk o spaki kulaki

S Predmeje jo uberemo čez oba Križca, prvi je pozidan z vikendi, naprej proti Hribu, proti ZOGARJEVI HIŠI, kjer si je, po pisnem izročilu, kriški lovec, ki ga je na Goro poslal grof leta 1601 postavil prvo bajto. Tu ga je menda preveč motila burja in primernejši prostor za svoj dom je šel iskat drugam, gor proti današnjim zavetnim Bizjakom. Ko mu skozi Ernestavo tiho jamo sledimo, naletimo na eno največjih znamenitosti Predmeje- BOŠNARJEVO BREZNO, brezno s tremi vhodi in naravnim mostom nad temnim širokim žrelom. Če verjamemo Gidljevemu Frencetu, v njem živi Spaka Kulaka…

Enkrat da je bil en pastir. In da je pasel ovce tam v Bratinavem griču. Lepo da si je netil ogenj in si pekel krompir.

K njemu da pride Spaka Kulaka iz Bošnarjevega brezna » De mi mal krampirje« de zagrči na pastirja. – » kar sama si ga uz¶mi!« da ji odgovori pastir.

Spaka da res segne s taco v žerjavico in da se hudičevo speče. Strašno da je jezna.

» Deva mjetat kamne, bomo vidli, kdu vrže bel dielč!« da zarenči na pastirja. In da zafadla eno veliko skalo v zrak, da je ni bilo pol dneva nazaj. Pastir pa ulovi enega tička, de ga vrže nad glavo in ga ni bilo nikoli več nazaj. Spaka je bila , seveda, še bolj jezna. Tam blizu da je rasla ena visoka češnja črnica, polna zrelih češenj. Spaka da jo prime za vrh, ga uvije do tal in reče : » Primi tolie, de si nabierem mal češnj!« Pastir da res prime za tisti vrh, udržati ga seveda ni mogel, in da ga vrže vedle ked¶l v Fankno jamo. Ves polomljen se privleče nazaj, spaka pa da se smeje: »KE niti tolk nes muočn, de nes mogu ud¶ržet tistga šibiele!« - »O, j¶st bi ga že ud¶ržu,j¶st sam če bi tjo« da ji odgovori pastir. »Ma de pe ti, skuoči taku dielč. Če si upaš!«

tistikrat da se Spaka Kulaka pastirja ustraši in da teče v Bošnarjev brezen. Da zaloputne vrata za sabo in da jih toliko tišči, da so nohti na tevi strani ven prišpegali. Pastir pa da vzame en kamen in ji nohte lepo zaviha. In še danes Spaka Kulaka tišči tista vrata v Bošnarjevem breznu…

( Franc Černigoj: Javorov hudič. Ljubljana 1988)

( o Bošnarjevem breznu piše tudi Daniel Rojšek v Naravnih znamenitostih Posočja, DZS,1991, str. 168)

Mimo Zagruble in Pergarjev smo prispeli do Bizjakov. Tu se je pred štiristo leti ustavil prvi stalni prebivalec Predmeje, kriški lovec, tu blizu so dali kriški grofje postaviti kapelico posvečeno svetemu Jožefu. Tu je še danes Štemčeva ledenica, v kateri so hranili led iz Ledenice pred prevozom do železnice. In tu bo morda postavljena koča, ki bo čimbolj podobna kočam prvih naseljencev na Gori…

 


13. Vrh Jone  DOMOV

  





Vrh Jone, kip Materi Gorjanki, lepa razgledna točka po dolini


Po asfaltirani cesti se počasi vračamo proti izhodišču Poti po Dolu gor in dol, proti Koritu. Na Klečetu, na križišču cest, zavijemo na desno in kmalu smo VRH JONE, na robu prepadne stene, v kateri je skrita skalna votlina. Med drugo vojsko so se v njej pred Nemci skrivali domačini, danes pa vanji domujejo netopirji – putečpumeši, zato je bolje, če je ne iščemo. Na drugem koncu stene, tik pod robom, sta v gladki poševni skripi žreli dveh nezavarovanih breznov, zato bodimo previdni,če ju bomo iskali. Naužili smo se razgleda in Gore skoraj do roba duše, zato se spustimo po stari Ressljevi cesti med temačnimi črnimi bori do kapelice v Čavnu. V njej že dolgo dolgo živi Čavenska Matibožja. Mimo tega simbola odhajanja Gorjanov z Gore in vračanja nazaj ne smemo in ne moremo, ne da bi se ob njej ustavili. Postavljena je bila blizu križišča stare Ressljeve ceste in nove ceste prek Čavna, odprte 1897. leta. Že več rodov Dolčanov je pospremila v svet. In vsakemu pravemu Gorjanu se milo stori, ko se po dolgih letih vrne domov in jo zagleda. S tresočo roko med železne rešetke zatakne vejico vresja ali kakega drugega čavenskega cvetja, skozi režo spusti kovanec in pomoli k Čavenski Materbožji, pa čeprav ni veren…

Kapelico v Čavnu je dal postaviti menda nekdo, ki se  je v megli vračal iz Dežele na Goro. Dobila ga je noč in je v strmih rebreh zašel. Taval je in iskal stezo, ko mu je nekaj reklo, naj ne hodi naprej. Kar tam je počakal jutra. Ko se je zdanilo, je videl, da se je ustavil na robu prepada. V zahvalo, da se ni ubil, je dal tam blizu postaviti kapelico…

( Povedal Franc Černigoj – Gidljev, starejši)

in tu bomo naš potep po Dolu gor in dol zaključili. Še enkrat se naužijmo razgleda na Deželo, na Podguro in prepadne stene Čavna, potem pa spustimo v dolino – bodisi po asfaltirani cesti čez Platna ali pa po stari Ressljevi cesti do Korita…



Angora d.o.o. © 2015. All Rights Reserved.