Angora d.o.o.
Otlica 47
5270 Ajdovščina


tel.:  041 708 134
        05 364 93 70
        05 364 96 39
E-pošta: info@angora.si

www.angora.si


Urnik

POLETNI URNIK

ponedeljek: 13.00 - 23.00
torek- četrtek: 8.00 - 23.00
petek: 8.00 - 24.00
sobota: 8.00 - 24.00
nedelja: 7.30 - 23.00


ZIMSKI URNIK

ponedeljek: 13.00 - 22.00
torek- četrtek: 8.00 - 22.00
petek: 8.00 - 23.00
sobota: 8.00 - 23.00
nedelja: 7.30 - 22.00



POT PO ANGELSKI GORI

Skrivnosti Otlice in Kovka boste spoznali, če se odpravite po Poti po Angelski gori če želite spoznati tudi Predmejo se pa odpravite po Poti po Dolu gor in dol. Če pa le želite oditi iz mestnega vrveža, ter iščete mir, tišino, odlično domačo kuhinjo, prelep razgled tja do Benetk, Triglava, julijcev... morate iti na SINJI VRH

 

Pot po Angelski gori, ima sedemnajst postaj na območju Otlice in Kovka. Na pot se je smiselno podati iz središča, od cerkve, jo prehoditi v celoti, lahko pa tudi po delih. Koliko časa bo kdo porabil za obhod, je prepuščeno vsakemu posamezniku,  pet, šest ur, morda cel dan, če bo želel globlje prodreti v skrivnosti Gore ali v pogovoru s prebivalci začutiti današnji utrip.

Če boste sledili tem označbam, potem ste na poti po Angelski gori

Prva postaja je zahodno od središča naselja, že na robu Planote. Penklerija nas bo očarala z viharnostjo pokrajine, ki so si jo generacije domačinov s suhozidi skušale podrediti. Pot po robu, ki v glavnem sledi planinski transverzali, je posuta z zanimivostmi. Razgibana pokrajina ponuja žlebove in vzpetine, imenitne kot razgledišča, predvsem pa enkratno združbo rastlinstva in živalstva, saj se prav na Robu najbolj izrazito mešajo vplivi alpskega in sredozemskega podnebja. Enega najbolj slikovitih pogledov v Dolino nam po zaobljenem Otliškem Maju ponudi največja znamenitost, naravno Okno. Takoj za Luknjo, kot Oknu tudi pravijo, nas lahko ob pravem letnem času spravijo ob sapo cele preproge avrikljev ali sviščev, in to na nadmorski višini 800 metrov in še s pogledom na morje! Morda nam bodo delale družbo zvedave koze, kar je znak, da se bližamo Zavrhovski kmetiji, ki je poznana po izdelkih iz kozjega mleka. V bližini je kotanja, le še nema priča nekdanjih opravil, vezanih na pridelavo lanu. Vrnemo se na Rob, kjer si lahko prikličemo v spomin trpljenje, ali pa trmo, s katerima so domačini premagovali strmine na poti v Deželo in nazaj.

Že dlje časa nam pogled uhaja na hrib nad nami. Sloviti Sinji vrh bomo najprej zaobšli, se počasi poslovili od Roba in se pri Majeriji zavihteli proti 1001 meter visokemu očaku in se seznanili s ponudbo turistične domačije. Spust je namenjen izjemni naravni znamenitosti, škrapljam tik ob glavni cesti, ki ji sledimo do postajališča Žlebič. Zavijemo proti severu in že kmalu se nam odpre pogled na domačijo z ogromnim dimnikom, toda ne na strehi, pač pa za hišo. Podoben prizor nas čaka tudi pri naslednji domačiji, kjer bomo že drugič prečkali ločnico, nekdanjo mejo med Kranjsko in Goriško deželo avstro-ogrske monarhije. Domačija Ojstrica nato spet omogoča lepe razglede, ki postanejo še bolj izraziti, če se povzpnemo na Obli vrh. Prečimo njegovo vznožje ob nekaj hišah, nakar se nam odpre pogled na središče vasi. Toda pot se vije navzgor, čez dvorišča hiš, ki so bolj strnjene kot doslej. Pri zadnji domačiji zavije pot v gozd, kjer nas čez čas osupne jasa s kalom, v katerem kar mrgoli od življenja! Čaka nas samo še spust iz Sibirije (zaselek leži v burji in mrazu izpostavljenem žlebu, kjer je za en rokav bolj hladno) v Kitajsko, kjer da so nekdaj imeli zelo veliko otrok ('kot Kitajcev'), in vrnitev na izhodišče, k cerkvi Angelov Varuhov…

 

NATANČNEJŠI VODNIK ZA ZAHTEVNEJŠE POHODNIKE

 

1 PENKLERIJA 10 DOMAČIJA SINJI VRH
2 FRANCKOV ŽLEB 11 ŠKRAPLJE POD SINJIM VRHOM
3 OTLIŠKI MAJ 12 NA LOGU - DIMNIKI
4 OTLIŠKO OKNO - LUKNJA 13 POD PIŽENTOM - MEJA
5 KMETIJA ZAVRH 14 OJSTRICA
6 TARUNA JAMA - LAN 15 SIBIRIJA - KALIČI
7 ŠTURSKA POT 16 KITAJSKA
8 ČRNE STENE, UJEDE IN ŽUŽELKE 17 CERKOVNA
9 MAJERIJA    

1. postaja - PENKLERIJA  DOMOV

Prebivalci Gore so z veliko truda naravi iztrgali kos zemlje za preživetje

Nad Vipavsko dolino se stopničasto dvigajo strma pobočja in prepadne stene južnih obronkov Trnovskega gozda. Obronke so močno razčlenili geomorfološki procesi, kemično raztapljanje in mehanično razpadanje ter nekdanje delovanje tekoče vode. Na robu se nizajo markantni vrhovi, ob njih prepadne stene, skalni osamelci, naravni mostovi in spodmoli. Podzemeljske geomorfološke znamenitosti še niso povsem raziskane.  

Na južnem vznožju Čavna je lepo viden del stične ploskve nariva Trnovskega gozda na vipavski fliš. Drugod na obronkih Trnovskega gozda je ta stik pokrit z gruščem. Zelo pomembno je stikanje in prepletanje dinarskega in submediteranskega vegetacijskega območja. Zastopani so predstavniki ilirske flore (skalni mleček, primorska košeničica…), mediteransko-montanske flore (jacquinijev ravnjak…), alpske flore (clusijev svišč, avrikelj, skorjasti kamnokleč, planika…) in endemita (skalna jelenka in rebrinčevolistna hladnikija).

2. postaja - FRANCKOV ŽLEB  DOMOV

Včasih so ljudje, ki so živeli blizu roba pasli svojo drobnico (večinoma ovce) pod robom. Tja so hodili tudi po drva in tam na strmih pobočjih roba so tudi kosili travo za živino. Domov so se vračali po ozkih strmih poteh. Ena takih poteka tudi po Franckovem žlebu.  

V njegovi bližini je majhna razpoka v skali, ki pa se odpre v večjo sobo. Ta jama je bližnjim prebivalcem služila kot zatočišče med napadi Nemcev v času II. Svetovne vojne.

V Franckov žleb pa so hodili tudi po t. i. mrtev pesek. Ta pesek je bil rjave barve in so ga zaradi svojih lastnosti uporabljali za zidavo in popravilo peči ter dimnikov. Pod robom v bližini Otliškega maja izvira tudi manjši studenček. Tja so hodili prebivalci iz bližnje okolice po vodo, ko jo je v štirnah zmanjkalo. Vodo so točili v lempe, oprtane na hrbet in starejši ljudje vedo povedati, da se je od jutra do večera pri omenjenem studenčku nalovilo do 20 litrov vode.

 

3. postaja - OTLIŠKI MAJ  DOMOV

Samotne kmetije ležijo na zaveternih in sončnih legah, kjer so na manj skalnatem svetu izkrčili gozd. Pred 400 leti so začele nastajati manjše njive, travniške in pašne površine, ki so jih zaokrožili s kamnitimi ogradami in podpornimi zidovi. Kamenje so namreč zlagali v kupe - grublje in suhozide, ki razmejujejo posamezne posesti in obdajajo poti. Kraške značilnosti se kažejo v vseh pojavnih oblikah, ki so prav na Otlici še posebno pogoste in raznovrstne. Tekočih voda ni. Večje kmetije so imele kale, ilovnate kotanje z meterorno vodo za napajanje živine, ki se danes opuščajo, čeprav so pomembna prostorska prvina in zanimiv habitat (pupki, kačji pastirji…). Nastala je tipična dinarska krajina, ki je prava posebnost v slovenskem merilu. Pogojujejo jo še dolga zima, veliko padavin, močna burja in zelo plitva ter skalnata tla.

 

4. postaja - OTLIŠKO OKNO - LUKNJA  DOMOV

                   

Izjemna naravna znamenitost, Otliško okno, nekaj kar je vredno videti

Enega najbolj nenavadnih pogledov z roba planote v Vipavsko dolino ponuja naravno okno, imenovano tudi Luknja in po katerem je naselje Otlica (da je gora votla, narečno otla) dobila svoje ime.

 Okno je pokončne lečaste oblike, visoko je okoli 12 metrov, široko pa sedem metrov. Pod večjim oknom je še eno okno, le da je veliko manjše (visoko 5, široko do 3 metre. Okni sta nastali v svetlosivem apnencu, ob močnem tektonskem prelomu. Kamnine ob razpokah hitreje in lažje preperevajo, zato nastane ob tem presledek, običajno v obliki okna. Za nastanek večjega okna obstaja še drugačna razlaga, da je namreč nastalo s poglobitvijo kraške vrtače, katere dno se je odprlo na zunanjem pobočju.

 V svetlosivem apnencu, ki je nastal v zgornji juri, bomo našli vse polno okamenelih koral in trdoživnjakov, zelo bogata in raznovrstna pa je tudi flora. 

Ko se boste bližali domačiji Zavrhovskih boste naleteli na trop koz

 

5. postaja - KMETIJA ZAVRH  DOMOV

        

Kmetija Zavrh je mesto, kjer boste prijazno postreženi, slovijo po izdelkih iz kozjega mleka

Kmetija je stara okrog 200 let. Leži tik pod hribom Navrše, torej za vrhom in po njem je domačija dobila ime. Zavrh je del izrazitega roba, kjer se zaključuje planota Gora in začenja strm skalnat prehod v Vipavsko dolino. Hišni so se od nekdaj ukvarjali z rejo drobnice, redili so ovce in koze, njihovo dejavnost pa je leta 1958 prekinila drobnici neprijazna zakonodaja. Leta 1994 so se Zavrhovski znova začeli ukvarjati z rejo koz. Sočasno so uredili tudi sirarno, kjer kozje mleko predelujejo v sir in druge mlečne izdelke. Izdelujejo poltrdi sir, dimljeni sir, albuminsko skuto in sirne namaze različnih okusov.

6. postaja - TARUNA JAMA  DOMOV

Na Gori je bilo tarunih jam več. Vse pa so bile v zavetju, kjer se tudi ob najhujši burji ni zamajal list na drevesu. Setev lanu je bila v maju, kot gnojilo pa je bil najboljši pepel. Ko je rastlinica odcvetela, je naredila majhne glavice in takrat je bil lan primeren za nadaljnjo obdelavo. Okrog 25. julija se je stebelca izruvalo. Dan do dva je lan počival na tleh. Nato so lan reflali - ločili so seme od rastline s pomočjo lesene naprave, ki je imela dve vrsti kovinskih konic, skozi katero so vlekli snopiče. Nato so rastline razgrnili na sončno stran brega, kjer so počivale dva do tri tedne. Rastline so bile izpostavljene vsem vremenskim vplivom, vendar niso zgnile. Temu so rekli, da se lan godi.

 Ko je bil lan goden, se je začelo pravo taranje. To je bil hišni praznik in zbrala se je vsa soseska. Najprej so lan znesli v taruno jamo. Čeznjo so od roba do roba položili late in približno dva metra proč zakurili ogenj. Vroč zrak je po dimniku prišel pod late in posušil lanena stebla. Sedaj so se zbrale tarice. Vsaka je s seboj prinesla svojo trlico, leseno pripravo, s katero so tolkle po snopičih lanovih stebelc. Tri ali štiri tarice so stebla s trlico na grobo nalomila, vsaka naslednja pa še bolj na fino, dokler ni odpadla zunanja plast stebla. Temu so rekli pizdir.   Ostal je stržen, edini uporaben del rastline. Zadnja, najbolj vešča tarica, je lan česala. Tako je nastalo predivo, ki so ga zvili v povesmu. Povesmu je bilo sestavljeno iz štirih majhnih snopičev stebelc, zavozlano brez vrvi. Ta del opravila je bil končan. 

Jeseni so povesmu odvezali, ga s posebno paličico, ki se je imenovala  tresevnca, zrahljali, da je nastalo puhu podoben kupček. To opravilo so večinoma opravljali otroci. V hiši so se nato sestale predice, ki so na svojih kolovratih spredle nit. Na motovilu se je niti povezalo v štrene, ki so jih nato požehtali v kotlu. Namesto pralnega praška so žene uporabile pepel, najboljši naj bi bil pepel iz bukovih drv. Štrene so kuhale približno eno uro, nato so jih ohladile in šle prat v kal. Če v bližini ni bilo kala z bistro vodo (bela ilovica na dnu), so to opravile doma. V kalu so štrene namakale, nato so jih s ploščato leseno palico tukavnco tolkle, spet namakale, tolkle..., dokler štrene niso bile čiste. Doma so štrene spet nataknile na motovilu in nitko navile v klobčke. Te klobčke so nosili tkat za Križno Goro (približno do sredine 20. stol.) in k Molku (do začetka 20. stol.).

 7. postaja - ŠTURSKA POT  DOMOV

Po tej poti so včasih hodili v Dolino

Loženi (Kovkovčani) in Otelčeni - to sta dve različni ljudstvi - oboji - pa so Gorjani... V prejšnjih časih so se grdo gledali med sabo. Kaj ne - ne samo, da so Loženi spadali v štursko faro, tudi v drugi deželi so živeli - v deželi Kranjski! Otelčeni pa v deželi Goriški. Ni jim bila lahka, Ložanom, hoditi v Šturje v cerkev, z Gore v Deželo. Poleti in v lepem vremenu še še, ma pozimi, v snegu in ledu po strmi rebri! Ne, ni jim bila lahka… Najtežje je bilo z mrliči... Trugo, obešeno na dolgo žrd, sta nesla lahko samo dva hkrati, zato je bilo pogrebcev tudi do deset, da so se nosači lahko menjavali. Ustavili da so se dvakrat - sredi Rebri je na veliki ploščati skali mrlič počival, za starim delom Šturij, pri Kobilci, pa je še danes kamen, na katerega so položili trugo, da so si pogrebci oddahnili, sezuli težke čižme in si obuli šulne. ‘Kjer počivajo truge‘, so pravili tistemu kraju.  

Imeli so tudi svojo zastavo in ob večjih praznikih so šli k maši dol po Rebri z banderom na čelu! Težje kot je bilo življenje, bolj sta v Ložanih rasla trma in gorjanski ponos! In ko je zazvonil otliški zgun, se moški niso odkrili. Še bolj visoko so dvignili glave in še bolj trdo stopali po kamnitih ključih proti šturski cerkvi, ančiš, otliški bog ni naš bog… (iz knjige Franca Černigoja Mož in čemerika)

8. postaja - ČRNE STENE  DOMOV

Smo na robu Gore - na stičišču pestrega klimatskega in geografskega dogajanja. Na robu ozek pas grmičevja preide v ozek pas travišča – naravne stepe. Ta je posledica hitrega odtekanja meteorne vode. Pod robom se razrašča submediteranski gozd malega jesena in črnega gabra, kmalu nad robom v notranjost planote pa se začenja bukov gozd, ki je floristično in klimatsko celinski.  

Tako burja kot južni mornik se pogosto srečata ravno na robu. Gibanje zračnih mas in odličen razgled ustrezata ujedam. Na robu stalno piha, tudi v najbolj mirnih dneh. Zjutraj, ko je še hladno, težak zrak drsi v globino, s segrevanjem pa se začne iz doline dvigati vzgornik. Tega izkorišča planinski orel (Aqila chrisaetos). Rob Gore in Čavna je lovišče enega samega para. Zaraščanje košenic otežuje uspešen lov in temu botrujejo vedno redkeje speljana legla. Partnerja sta si zvesta dosmrtno.  

Drugi dragulj med ujedami je sokol selec (Falco peregrinus). Gnezdi na skalnih policah previsnih sten. Med orli je ptica selilka - orel kačar (Circaetus gallicus). Je ujeda, ki se prehranjuje pretežno s plazilci. Ker je njegov plen pozimi otrpel, neaktiven in skrit, je selitev nujna.  

Od ujed, ki jih lahko zasledimo na robu Gore, je beloglavi jastreb (Gyps fulvus) tisti, katerega razpon kril je največji. Srečanje z njim je nepozabno. Izkorišča vzgornik na svojih selitvenih poteh iz Sredozemlja proti Alpam, kjer si poleti išče hrano. Selitev poteka v zgodnjem poletju.  

Pogled preko roba v dolino

Od ujed največkrat opazimo kanje (Buteo buteo), skobce (Accipiter nisus) in postovke (Falco tinunculus). Pa tudi slednje zahtevajo čas in potrpežljivost opazovalca. Velika uharica (Bubo bubo) je redka in ogrožena vrsta sove v Evropskem merilu. Gnezdi v prepadnih stenah tako kot večina ujed. 

Poleg ujed je potrebno omeniti še tri ptice. Kotorna (Alectoris gracea) je bila še sredi stoletja pogosta na Gori. Njen upad je tolikšen, da je postala prava redkost. Slegur (Monticola saxatilis) je selilka, ki se vrača na Goro, ko je pomlad v polnem razmahu. Je plah in redek ptič, ki poseda po kupih kamenja. 

ŽUŽELKE lahko opazujemo po meliščih, travnikih in pašnikih. Gora nam v poletnem in jesenskem času vedno postreže tako z obilico vrst kot s številčnostjo osebkov. Pogoste so kratkokrile kobilice. Te so izpostavljene spremembam okolja od ostalih žuželk, saj so manj gibljive. Obilico plena izkoriščajo bogomoljke (Mantis religiosa), ki jih je na jesen tu resnično mnogo. Tu živi tudi redek orjaški krešič (Carabus gigas), ki je ogrožen in zakonsko zaščiten.  

Najbolj prestižni prebivalci roba Gore so vsekakor metulji. Za opazovanje metuljev so poletni meseci najbolj primerni. Poleg jadralcev, okarjev, bisernikov in pisančkov tu živijo prav imenitne vrste. Veliki arionov modrin (Maculineia arion) in gorski sviščev modrin (Maculineia rebeli) sta metulja, katerih razvoj je poseben. Gosenice teh vrst se prehranjujejo z ličinkami mravelj v mravljiščih. Te vrste mirmekofilnih (mravljeljubih) metuljev sodijo v sam vrh ogroženih metuljev v Slovenije, Evrope in sveta. Gosenico homuličnega modrina (Scolitantides orion) pa mravlje obiskujejo in “molzejo” kar na krmni rastlini. V zameno jo branijo pred plenilci in paraziti.  

Redke in zanimive vrste so še skopolijev okar (Lopinga achine), ki ga najdemo na zaraščajočih obronkih gozda. Lučnikov pisanček (Melitaea trivia) se rad zadržuje na samem skalnem robu. Črni apolon (Parnassius mnemosyne), močvirski cekinček (Paleochrysophanus hyppothoe), turkizni modrin (Plebicula dorylas) in veliki debeloglavček (Pyrgus alveus) so tudi redke in ranljive vrste. Zagotovo pa je gorski apolon (Parnassius apollo) kralj, zakon in pojem, predvsem zato ker ima ta vrsta tu samostojno podvrsto. Je zakonsko zaščiten in zelo ogrožen.

Spremljanje redkih in ogroženih vrst živali kaže na stanje in spremembe v okolju. Različnist mikrohabitatov ustreza pestrosti vrst. Metulji se ravnajo po flori. Glede na uspevanje dinarskih, ilirskih, subalpskih in primorskih rastlinskih vrst je tudi zastopanost vrst metuljev izjemna. Trenutno je najdenih in popisanih 98 vrst, kar je več kot 53% celotne slovenske favne metuljev. Med metulji na Gori je 8 vrst s seznama Direktiv sveta EU za zaščito narave, 5 vrst je na Svetovnem rdečem seznamu ogroženih živalskih vrst, 14 vrst pa je ogroženih v državnem merilu.  

Sprehod po mozaiku življenja na robu Gore kaže na kompleksnost narave pri vzpostavljanju dinamičnega naravnega ravnovesja med ponudbo in povpraševanjem tako storitev, snovi kot energije, ki je v ekosistemu na razpolago. Tradicionalno (sonaravno) kmetijstvo je te naravne mehanizme upošteva in vključuje v svojo prakso. Rezultat je tu.                                                                    Peter Valič

9. postaja - MAJERIJA  DOMOV

Tipično gorsko naselje KOVK je dobilo ime po vrhu Kovk, ki pa s 961 metri sploh ni najvišji hrib tod okrog (Sinji vrh - 1001 m). Domačije so izrazito raztresene po vrtačastem kraškem terenu, le Na Logu (staro ime za Kovk) je poselitev nekoliko bolj zgoščena in predstavlja središče kraja. Katastrska občina Kovk je spadala pod Postojnsko okrajno glavarstvo Kranjske dežele, cerkveno pa pod faro Šturje.

Različne vrste apnencev skrivajo v sebi okamnine koral, trdoživnjakov, ramenonožcev, lilij in drugih fosilnih ostankov morskega življenja. Različna topnost apnenca je omogočila nastanek lepo oblikovnih žlebov, pri čemer so škraplje vrh Binčovša še posebej izrazite.

Na Sinjem vrhu so našli sledove železove rude, ki naj bi jo izkoriščali že v antiki, ponovno pa še v srednjem veku. Menda so rudo v košarah po žicah spuščali v dolino, kjer so bile ob reki Hubelj fužine.

Tako kot drugod po Gori tudi Kovk nima omembe vrednih izvirov vode, zato so se prebivalci oskrbovali s kapnico. Italijani so zaradi strateških potreb oskrbe vojaških enot ob rapalski meji leta 1942 dogradili vodovod od izvira Hublja do vodohramov na Sinjem vrhu in premostili skoraj 750 metrov nadmorske višine. Vodovod so povojne oblasti nerazumljivo razstavile, tako da je voda na Kovk  pritekla skoraj 60 let kasneje.  

10. postaja - DOMAČIJA SINJI VRH  DOMOV

Turistična domačija Sinji vrh deluje od avgusta 1991 leta. V pritličju je jedilnica s krušno pečjo, kjer je na voljo za goste 35 sedežev. Prav toliko sedežev je tudi v točilnici s kamnito pečjo. Ponudijo tipične jedi, divjačino, vipavska vina. V pritličju je etnološka soba, kjer so razstavljeni številni stari predmeti iz materialne zapuščine na Gori, tako rekoč muzej v malem.

V drugem delu hiše je atelje, v katerem potekajo slikarske delavnice, seminarji, tečaji, predavanja in duhovna poglabljanja, V nadstropju imajo 12 sob za goste. Okolico domačije dopolnjuje več umetniških skulptur, ki so nastale v delavnicah na Sinjem vrhu. Domačija je primerno izhodišče za izlete po okoliški pokrajini in hkrati razgledišče, saj se ob lepem vremenu vidi vse tja do Benetk.

11. postaja - ŠKRAPLJE VRH BINČUŠA  DOMOV

Škraplje vrh Binčuša, moč vode in časa...

Na severnem vznožju Sinjega vrha (1001 m), ob cesti Col – Predmeja, vrh klanca Binčuše, ležijo izredno lepo razvite škraplje. Nastale so v debelih skladih apnenca, pokritega s preparino, ki je bila kasneje odstranjena. O tem priča zaobljena površina škrapelj, kakršna nastaja pod zemljo oziroma rastlinjem. Ko je bil pokrov odstranjen, sta deževnica in snežnica razjedli gladke površine. Te škraplje so šolski primer kraškega mikroreliefa. Po Gori je še veliko vrst škrapelj in drugih kraških značilnosti, morda še bolj slikovitih, toda kovške škraplje so na izjemno opaznem mestu in tudi zato predstavljajo naravni spomnenik državnega pomena. 

12. postaja - NA LOGU  DOMOV

Zunanji dimniki, na Kovku jih je kar nekaj še delujočih

S stalno poselitvijo, odvisno sicer od časa in prostora, so se civilizacije soočale s težavo, kako iz bivalnega prostora učinkovito odvajati dim. Na Gori so si štiri   rešitve sledile v relativno kratkem času. Prva je bilo preprosto talno kurišče, kjer se je pač dim valil skozi vrata. Z delitvijo enocelične stavbe, najprej ločitvijo ljudi od živali, potem pa še bivalnega in spalnega dela, se kurišča – ognjišča dvigajo (nekatere družbe poznajo poglabljanje tal), da se dim vije pred odvodom skozi lino čimvišje nad ljudmi (mizo).  

Črne kuhinje se zatem umaknejo zaprtim kuriščem z odvodom dima skozi dimnik. Toda specifične razmere na Gori zahtevajo posebne rešitve. Iz Čibejeve kronike (temeljnega vira o zgodovini Gore) izvemo, da je bilo ob koncu 19. stoletja na Otlici s korci krito le župnišče, vse ostale hiše so imele še slamnate strehe. Ob burji je za usodni požar dovolj že najmanjša iskrica, zato so dim speljali skozi brežino do dimnika, ki so ga sezidali za hišo. Večina hiš je zaradi močnih severnih vetrov stisnjenih v zavetrje brega, z licem proti jugu.

13. postaja - POD PIŽENTOM  DOMOV

Že Rimljani so na Hublju (Fluvius frigidus) postavili obrambno črto pred napadi z vzhoda. Hubelj so kot ločnico povzeli tudi Habsburžani, ko je leta 1527 cesar Ferdinand II. razmejil Deželo Kranjsko od Poknežene grofije Goriškogradiščanske. Delitev je zdržala skoraj 400 let, vse do razpada Avstroogrske po I. svetovni vojni. 

Meja se od izvira Hublja v navidezni črti dviga do roba Gore in nato v manjših odklonih po planoti naprej. Poleg upravne in katastrske delitve je ta meja hkrati pomenila tudi cerkveno razmejitev med nekdanjo črniško in vipavsko dekanijo (od leta 1753). Otliška fara je spadala pod Črniče, Kovk, ki ni imel lastne cerkve, pa pod štursko faro. Tudi k pokopu so nosili pokojne s Kovka v dolino, v Šturje (danes del Ajdovščine), še zadnjič leta 1965, potem pa so Kovk 'prefarali' k Otlici

14. postaja - OJSTRICA  DOMOV

Za Goro značilna razpršena poselitev, s hišami t. i. trnovskega tipa (med alpskim in sredozemskim), ki so z drobljenjem posesti posebej ob cestah in pomembnejših točkah oblikovale manjše zaselke, z vaškim jedrom (cerkev, šola, zadružni dom, trgovina, gostilna) v središču. Domačije so praviloma umeščali  v zavetrje in hkrati skušali ohranjati že tako skromne obdelovalne površine. Ležijo med 800 in 960 metrov nadmorske višine. Najvišje se vzpne Obli vrh  (1111 m).

Kraj je dobil ime po največji znamenitosti, naravnem oknu v apnenčasti steni na robu planote. Domačini pravijo, da je stena votla ('otla'), od tod Otlica.

Farna cerkev je posvečena Angelom varuhom (zaradi nevarnega življenja v ostrih pogojih bi težko izbrali boljše zavetnike), zato se celotna planota imenuje Angelska Gora, Angela in Angel pa sta bili dolgo časa prevladujoči osebni imeni. Prva nedelja v septembru (Angelska nedelja, šagra) je zato na Gori največji praznik.. 

'Vse po dvojno (namreč čevlji, srajca, hlače) in za šagro domov!' je bila nepisana delovna pogodba vseh, ki so iskali skromnega zaslužka kot pastirji, hlapci ali delavci daleč od doma. Čeprav se je ogromno prebivalcev podalo s trebuhom za kruhom na vse strani neba, pa je v Ameriki ali Avstraliji le malo Gorjanov – menda zato, ker ne bi mogli priti za šagro domov. Še danes velja, da razseljeni Gorjani in že njih potomci vsaj za 'angelsko' obiščejo domači kraj.     

 15. postaja - SIBIRIJA  DOMOV

Zaselek leži v dolini, ki je odprta proti severovzhodu in od koder priteka hladen zrak. Domačini znajo povedati, da je na tem območju vsaj za en rokav hladneje kot drugod po planoti. Hujši so tudi sunki burje (močan severovzhodni veter) in pozimi večji zameti.

Nenavadna imena, kot so Sibirija, Kitajska, Kurja vas so se  v domači rabi pojavila že koncem 19. stoletja, čeprav jih ni zaslediti v nobenem zapisu iz tega časa in še kasneje ne. Na katastrskem načrtu Davknega okraja Ajdovščina (leto 1874) jih ni, tudi na njem temelječi italijanski kataster je brez njih (večino ledinskih imen Otlice je popačenih, preveč slovensko zveneča imena pa so enostavno izbrisana). Imen teh zaselkov ne zasledimo niti na vojaških zemljevidih. Sibirija, Kitajska, Kurja vas, Cerkovna se uradno pojavijo šele v Krajevnem leksikonu Slovenije leta 1968 in nato na Temeljni topografski karti Slovenije, leta 1976, merilo 1 : 10.000.

Brez vode ni življenja. Izdatnejših virov tekoče vode na celotni Gori sploh ni, zato so se prebivalci stoletja oskrbovali s kapnico iz štirn (vodnjakov), v skrajni sili z ledom iz ledenih jam ali celo z nošnjo v posebnih posodah (lempah) iz izvirov ob vznožju Gore. Za oskrbo ljudi so te količine še nekako zadostovale, ne pa tudi za vse večje število živine. Za napajanje, še posebej na paši, so si omislili kale. Vrtače so obložili z neprepustno ilovico. Ko so krave pile, so hkrati teptale, gnetle in utrjevale ilovnato dno, da kal ni spuščal. Če je bila voda v kalih bistra, so jo uporabljali za pranje, včasih so se pastirji z njo tudi odžejali, pozimi pa so led s kalov lomili oziroma žagali in ga spravljali v ledenicah.

Kali so na Gori omogočili pestro rastlinsko in živalsko združbo. V kalih se napaja divjad, številne ptice, predvsem pa so se v njih razmnožile dvoživke. Pupki, planinski (Triturus alpestris), veliki (Triturus cristatus carnifex) in robati  (Triturus vulgaris meridionalis), hribski urh (Bombina variegata), navadna krastača (Bufo bufo), planinski močerad (Salamandra atra), so pogosti prebivalci kalov in najbolj zanimivi ob pomladnih svatbenih obredih. Ponekod so opazili še belouško (Natrix natrix) ali sekuljo (Rana temporaria). Kali so seveda tudi domovanja žuželk, med katerimi so morda najbolj značilne vodne bolhe, hrbtoplovke, trdoživi, potapniki... Najbolj privlačni so seveda kačji pastirji. Ostre gorske pogoje zdržijo le lisasti in modri ploščec (Libelulla quadrimaculata, depressa) in zelenomodra deva (Aeshna cyanea).

16. postaja - KITAJSKA  DOMOV

Kitajski zidovi

Nenavadno ime naj bi zaselek dobil po zaslugi dveh, morda soodvisnih  podobnostih s sicer daljno deželo. Na veliki kitajski zid spominjajo za Goro tipični suhi zidovi, ki tečejo po parcelnih mejah. Druga podobnost s Kitajsko naj bi bila v prenaseljenosti na tem območju. Družine z deset, dvanajst ali celo šestnajst otroci so bile povsem običajne, zato je bilo prebivalcev na sorazmerno majhnem prostoru 'kot Kitajcev'.  Na Dolu in Otlici se je v desetih letih (od 1885 do 1894) rodilo kar 605 otrok, skupno število prebivalcev pa naraslo na 1737. Največ prebivalcev na Gori navaja štetje iz leta 1931, kar 2231, od tega na  Otlici 858, na Kovku 322. Za primerjavo, leta 2001 so na Otlici prešteli 325, na Kovku pa 111 duš.

17. postaja - CERKOVNA  DOMOV

Središče vasi na Otlici, cerkev sv. Angela varuha, Bar pri Bruni, trgovina Likar Miloš, OŠ Otlica

»...ljudstvo v občini Dol - Otlica se je hitro in brez presledka množilo in treba je bilo misliti na cerkev, kajti hoditi v Lokavec je bilo zelo zamudno in neobzirno,« je zapisal v svojo znamenito kroniko nadučitelj Edmund Čibej. Po devetletni pravdi z Lokavcem so ustanovili leta 1760 kuracijo, pod knezoškofom Karolom Mihaelom grofom Attemsom. Da je duhovnija dobila svojega dušnega pastirja, je bil zaslužen Anton Jožef Lokar iz Lokavca, bivši župnik v Kamnjah, ki je daroval 1000 goldinarjev nemške veljave. Pridružil se mu je tudi domačin Josip Krapež in primaknil še tisoč goldinarjev. Kmalu so začeli dovažati gradbeni material, gradnja je potekala brez posebnih težav in leta 1765 je bila cerkev končana. Škofija je 18. aprila 1766 sprejela in potrdila, da opravlja gorjanski duhovni pastir dvajset maš in eno obletnico na leto. Prvi župnik je bil Andrej Šuligoj. Takrat je štela Otlica 62 hišnih številk in 391 duš. Cerkev je postala pozneje znamenita "božja pot" za bližnje Vipavce, pa tudi bolj oddaljene Idrijčane.  

Po dobrih sto letih je cerkev doživela hudo uro – 11. februarja 1879  ob 19. uri je treščilo v zvonik in ga odkrilo, prav tako cerkev, razsulo četrtino glavne fasade in razmetalo kamne tudi do 40 korakov naokrog. To je bil povod, da je znameniti Miha Blaško, mojster lokavški, sezidal novo cerkev, ki je bila blagoslovljena 7. julija 1881, posvečena pa 27. julija 1892.   

Otliško cerkev so sezidali že leta 1765, posvetili pa so jo "…šele 21. julija 1827,  ko je šel goriški knezonadškof Josip Walland posvetit cerkev na Otlico. A v takratnih časih in razmerah ni bila nikaka šala potovati po tukajšnjih krajih, ki so bili brez cest. Škof se je lahkotno pripeljal - pa le do Slokarjev, do tam je bila cesta, a od tam naprej ni bilo nikakega prevoznega sredstva in treba je bilo potovati peš, kar je bilo nedostojno, nemogoče in mučeniško za tako visokega dostojanstvenika... A pametni tukajšnji možje napravili so lepo in udobno nosilnico, na kateri je prav lepo in komodno sedel škof. Se razume, da je bila takrat hoja zelo težka in nevarna, kajti pot po takratnem klancu, preko pobočja Orlovice in Predmeje na Otlico, ni bila nikaka šala. Po šest in šest mladih mož se je menjavalo in z lahkoto nosilo posvečeno breme po strmi rebri. Kronika pravi, da je bil škof dobro razpoložen in se je veselo smehljal korenjakom, ki so ga tako spretno nosili..."                 (iz kronike nadučitelja Edmunda Čibeja)



Angora d.o.o. © 2015. All Rights Reserved.